Get Adobe Flash player
  • 182526.jpg
  • gajic.jpg
  • ribniki4.jpg
  • turnov.jpg
Postanite podpornik iniciative



Zadnji dodani komentarji


BISER NAŠEGA KRAJA – KRAJINSKI PARK RAČKI RIBNIKI - POŽEG ... Beri več

človeška neodgovornost do narave ... Beri več

Pinus,varnost naših otrok ogroža interes kapitala!!! ... Beri več

Ko smo mladi zdravje prodajamo, da bi ga lahko na stara leta kupili. ... Beri več

Prijavite divje odlagališče v občini Rače -Fram ... Beri več

Na Dravskem polju je zakopanih še veliko strupenih snovi
Anton Komat

Mladina

Stockholmska konvencija

Galerija

Časi, ko je bila večina izdelkov, ki smo jih uporabljali, naravnega izvora, so nepreklicno minili. Že desetletja industrija ustvarja sintetične snovi, ki v okolju ne razpadejo, in če ne razpadejo, potem se kopičijo. Med njimi so tudi POPsi (persistant organic pollutants - obstojna organska onesnaževala). POPsi sodijo med najbolj nevarne strupe, kar jih pozna znanost, so zahrbtni in se kot sence smrti širijo skozi ekosistem, lahko udarijo kjerkoli in kadarkoli in imajo naravno tendenco, da se kopičijo v organizmih. Toda ne kopičijo se zgolj zaradi naravnih procesov, pač pa predvsem zaradi človeške neumnosti, pohlepnosti in brezbrižnosti. Tako kot recimo na Dravskem polju, kjer je z nevarnimi snovmi do roba napolnjenih kar nekaj gramoznic. Na vrhu je seveda zemlja in grmovje ali drevje, ponekod celo koruza, seveda za kamuflažo in za sonaraven videz. Tako rekoč spojijo se z okoljem, s kulturno krajino, kakor agrostepo ljubkovalno imenujejo agronomi. Spodaj pa so POPsi, ki počasi pronicajo v podtalnico in ogrožajo celotno Dravsko polje, natančneje ogromne zaloge vode, ki se pretakajo pod njim. Toda voda je univerzalno topilo in tako se skupaj z vodo pretakajo tudi POPsi, in to naravnost v vodovodne pipe. Pot končajo tam, kjer se je začela, pri človeku. Čudna stvar, kajne, človek hkrati v vlogi zločinca in žrtve, lopova in detektiva, obsojenca in sodnika. Toda s pomembno razliko, eni so pri tem kovali dobiček, drugi so zgolj anonimne žrtve, ki danes polnijo statistike o rakavih obolenjih. Ali pa ne, morda pa je narava pravičnejša, kot si mislimo, in smo tokrat za spremembo vsi žrtve, prav vsi, kajti dokončno zastrupljeno Dravsko polje bo tragedija za vse nas.

Kozoderčeva jama

Prelevil sem se torej v detektiva in si za pripravo osvežil spomin na nekaj dogodkov v ekološko burnem letu 1989. Začelo se je v Brunšvigu in okoliških naseljih južnega dela Dravskega polja, kjer so v vodovodih izmerili izjemno povečanje vsebnosti pesticidov, predvsem alaklora. Bil je alarm prve stopnje, zaprli so kontaminirane vodovode in začeli s cisternami oskrbovati ljudi s pitno vodo. Toda oskrbovancev z vodo je bilo več tisoč, stroškov pa za več milijonov. In kaj je storila vedno pragmatična in še bolj prekanjena oblast? Zvišala je dopustno koncentracijo pesticidov za dvajsetkrat in strup je izginil, s preprostim pravnim trikom so brezplačno dosegli to, za kar bi s sanacijo porabili težke milijarde. Ne boste verjeli, toda takrat smo v Jugi imeli današnji EU-standard, 0,1 mikrograma pesticidov na liter vode, in nato po hitrem postopku dobili WHO-jev standard 2,0 mikrograma na liter, ki je še vedno tako pri srcu našim politikom in "strokovnjakom". Saj se spomnite, kakšne travme so ti prestajali, ko nam je EU s 1. 1. 2003 predpisala 0,1 mikrograma na liter in je moral minister Keber po hitrem postopku takoj dovoliti VOKI, da lahko toči "pitno" vodo, v kateri je štirikrat več pesticidov. Tokrat se trik ni obnesel, saj so pristali na upravnem sodišču in pravdo izgubili.

Preden sem začel svojo pot iskalca zakopanih strupov, sem pregledal še raziskovalno nalogo, ki jo je že decembra 1989 izdelal Center za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor. Danes je to Inštitut za varovanje narave in piše se leto 2004. Vmes je torej preteklo veliko vode in strupov, toda nič se ni zgodilo, pač, zgodilo se je nekaj bistvenega, država Slovenija (konkretno ministrstvo za okolje in prostor) je imela sanacijo Kozoderčeve jame v devetdesetih letih za "top priority", potem pa nič več, kakor da je zgodba končana in da je problem rešen. Pa ni bil in še ne bo, dokler pri nas ne bomo obudili v življenje stockholmske konvencije o POPsih. In ker se politiki hvalijo, da so nas pripeljali v Evropo, jim mi zagotavljamo, da bomo zaradi POPsov pripeljali EU k nam, in to naravnost na Dravsko polje.

Raziskovalna naloga, ki razkriva vsebino zakopanega kemičnega bogastva, ima neprepričljiv naslov: Razvoj metod in tehnik za pripravo toksičnih odpadkov za deponiranje. Po naslovu nič kaj spodbudnega torej, še ena od "dokončnih rešitev kemičnega vprašanja", ampak vpogled v vsebino razkrije pravo grozljivko greha, ki se imenuje Kozoderčeva jama. "Problematika onesnaževanja podtalnice na južnem območju Dravskega polja sega že kar precej nazaj, v leto 1983, ko je bila odkrita v okviru hidrogeoloških preiskav pitne vode na Dravskem polju kontaminacija podtalnice v okolici Brunšvika," je zapisano v nalogi. V vodi so bili izmerjeni predvsem klasični organoklorni pesticidi in prav njihova prisotnost je nakazovala, da je najverjetnejši izvor staro odlagališče odpadkov. Poizvedovanja, ki so jih opravljali inšpekcijske službe in UNZ, so trajala vrsto let, dokler se ni razjasnilo, da je vir kontaminacije verjetno Kozoderčeva jama. Center za varstvo okolja je leta 1987 na podlagi znanih podatkov o gibanju podtalnice vgradil tri piezometre, ki naj bi nedvomno dokazovali, da je izvor kontaminacije res Kozoderčeva jama, toda rezultati teh preiskav so bili negativni. Dokončen dokaz naj bi prinesel testni izkop, ki je bil opravljen na podlagi ustnih pričevanj, in sicer z bagrom v šestintridesetih jamah. Rezultat meritev in izračunov je bi katastrofalen.

Poleg POPsov (merili in našli so izjemno visoke koncentracije DDT-ja, DDE-ja, endrina in dieldrina) in novejših pesticidov (atrazin, prometrin, simazin, fention, alaklor itd.) so v jami našli še različna olja, razne črne mase in gudron, stisnjeno embalažo in sode. Analize so pokazale izjemno heterogenost v porazdelitvi strupov ter obsežne ostanke sežiganja. Pričevalci so mi povedali, da se je v jami izvajalo redno sežiganje strupov in da se je takrat iz nje valil gost črn dim. Pred začetkom sežiganja so vestno obvestili okoliške gasilce, da ne bi "po nepotrebnem" posredovali. No, take obzirnosti do ljudi jim vsekakor ne moremo pripisati glede na pričevanja, da so strupe tja najpogosteje vozili kar s tovornjaki cisternami in jih izlivali neposredno v jamo. Da je bilo izlivanje izdatno, dokazujejo tile podatki: povprečna koncentracija pesticidov v zemljini Kozoderčeve jame za večstotisočkrat presega še dopustno, to pa seveda pomeni, da kontaminirana zemljina ne sodi niti na odlagališče nevarnih odpadkov, pač pa naravnost v posebno sežigalnico za prst. Toda take sežigalnice pri nas ni, najbližja primerna je v Nemčiji! Oglejmo si še sklep raziskovalne naloge: "Ali uspešnost testa v primeru nadaljevanja zdrži tudi ekonomske zahteve, če imamo opraviti s cca 50.000 tonami kontaminirane zemljine!!!" Uf!

Aha, torej bi bilo treba prepeljati 50.000 ton tovora, kar znese 2000 težkih tovornjakov po 25 ton. Do kam in za kakšno ceno? In to prek meja pri sedanjem režimu za nevarne tovore? Za sanacijo, ki jo je predlagal Center (seveda pri takratnem znanju), bi potrebovali 1500 ton aktivnega oglja in okrog 5000 ton cementa!

Številke, od katerih se zvrti v glavi, zato ni nič čudnega, da se je država odrekla sanaciji in jo skuša "pozabiti". Toda to ne bo šlo, saj vendar obstajajo državni dokumenti, v katerih se država zavezuje, da bo Kozoderčevo jamo sanirala, ker je to prava ekološka bomba, in hvala bogu je sedaj tu še stockholmska konvencija.

Ampak ob vsej tej grozljivki bode v oči droben, a izjemno pomemben podatek, ki stoji v besedilu naloge in ki govori, da se nabor pesticidov, najdenih v Kozoderčevi jami, ne ujema z rezultati meritev, ki so bile opravljene v naselju Brunšvik. Torej mora v bližini obstajati vsaj še ena jama!

Druge jame

Že lani me je okoljski aktivist iz Pomurja obvestil, da je spoznal možaka, ki ve za lokacijo še drugih gramoznic, kjer je hudo strupena dediščina. Na hitro je bil organiziran sestanek, in ko sem na vrat na nos pridrvel na Dravsko polje, sem naletel na nezaupljiv obraz in trdovraten molk. Mož ni in ni hotel spregovoriti. Slišal sem le nekaj neoprijemljivih besed o čudnih nočnih izpustih, ki menda lebde nad Račami. Jasno je, da je v Račah Pinus, in jasno je tudi, zakaj je bil Pinus večinski financer omenjene raziskovalne naloge. Morda slaba vest ali pa še kaj več? Skratka, tista pot na Dravsko polje je bila izguba časa.

Toda pred kratkim je mož le spregovoril in tokrat je bila pot uspešna. Raziskovat smo se odpravili vsi trije in domačin je bil sijajen vodnik.

Začeli smo kar na obrobju Spodnjih Rač, kjer je bila nekoč gramoznica čez cesto nasproti Mešljeve jame. Danes je tam zgoraj videti zgolj polje koruze in travnik, toda spodaj, v globini nekako šestih metrov, se začne deponija POP-sov, kjer je najti še vse mogoče druge nevarne odpadke. Ob Mešljevi jami stoji tabla, ki strogo prepoveduje vsako odlaganje odpadkov, verjetno že zaradi etičnih razlogov, saj je ob robu jame spomenik NOB. Toda čez cesto odlaganje strupov nikoli ni bilo prepovedano, vse dokler ni bila jama polna in so jo lepo zasuli ter zemljišče nato zasadili s koruzo. Koruza in pesticidi pa gredo lepo skupaj.

Pot nas je vodila po cesti Rače-Brunšvig-Ptuj do Kozoderčeve jame, ki je z nasuto dovozno cesto nekako prepolovljena, na levi stoji domačija s piščančjo farmo, na desni se razteza jedro zloglasne deponije, ki je ograjena z nizko žično ograjo. No, ta vsekakor ni nikakršna ovira za POPse.

Toda zgolj nekaj sto metrov naprej, na levi strani ceste, je naš vodnik ukazal postanek. Edino, kar smo videli, je bil otok nizkega drevja in grmovna gošča, vsenaokrog pa koruzne njive. To je bila torej druga jama, ki jo je poimenoval kar jama proti Brunšvigu. Velika je bila nekako za četrtino Kozoderčeve jame, toda glede vsebine vodnik ni vedel povedati kaj več kot to, da je notri, poleg drugih nevarnih snovi, zakopana velika količina POPsov.

Potem smo se vozili po kolovozu in sredi koruze ustavili vozilo ob starem poljskem znamenju. Sedaj mi je že bilo jasno, da so lahko tudi takile otočki zelenja sredi njiv svojevrstno znamenje za prisotnost POPsov. In prav sem imel. Vodnik je povedal, da stojimo ob zasuti jami pri Križu, imenovani tudi Križna jama, in da smo blizu naselja Brezola. Jama ob znamenju je sodeč po površini zaraščenosti precej večja od tiste proti Brunšvigu. To jamo naj bi sicer konec osemdesetih let začeli sanirati, toda ...

Preostala nam je še rešitev uganke "ruskega pokopališča" v Kidričevem, za katerim naj bi bili zakopani zaboji z DDT-jem. To iskanje je preseglo poznavanje našega vodnika, zato smo se ga lotili skupaj. Asfaltna cesta se je spremenila v s kockami tlakovano, ki so jo Nemci zgradili že leta 1942, a je še izjemno ohranjena glede na današnjo gostoto prometa in obtežbo z njim. Domačine smo spraševali o "ruskem pokopališču" in šele četrta oseba nas je napotila do cerkve, ob kateri je sicer bilo pokopališče, toda nad vhodnimi vrati nas je nemški napis opozarjal, da stojimo pred vojaškim pokopališčem iz leta 1916. Znotraj ograje pa smo videli le tri grobove in obširno trato. Pokopališče je torej zravnano z zemljo. Ampak trije grobovi so pripovedovali čudno zgodbo. Eden z židovsko zvezdo, drugi z letnico 1945 in tretji z ruskim napisom. Toda mi smo iskali DDT. Obkrožili smo pokopališče, ki ga obdaja gozdič, in ugotovili, da brez domačinov ne bo šlo. Imeli smo srečo, kajti prestregli smo starejšo gospo, ki nam je povedala kratko zgodbo o pokopališču, torej leta 1916 lazaret in pokopališče KuK, leta 1920 tabor ruske bele garde in leta 1945 taborišče ujetnikov iz 2. svetovne vojne. Boleča zgodovina in veliko trpljenja nedolžnih, toda kaj je z DDT-jem?

"Ja," je rekla gospa, "tule za kapelo so nekaj kopali, in ker niso nič našli, so rekli, da DDT-ja tu pač ni!" Super, smo si rekli, to je najsodobnejši način iskanja POPsov!

Mi smo seveda postavili priložnostno moško teorijo o zakopanem DDT-ju. JLA je pred leti nad rekruti opravljala prav poseben obred "zaprašivanja", med katerim so prestrašenim mladcem v gate naprašili pol kile DDT-ja (preventivno proti sramnim ušem, picajzlom) in malo manj po drugih poraščenih delih telesa, proti ušem. No, in morda so po prepovedi DDT-ja svoje zaloge pač nekam odložili, torej zakopali. Recimo tu nekje. Kidričevo smo zapustili mešanih občutkov in s spoznanjem, da se zgodovina zgolj ponavlja in da se uporaba orožja ali nevarnih kemikalij za ljudi navadno konča na pokopališču.

Ob enodnevnem iskanju strupov, pokopanih na Dravskem polju, se nam je porodilo veliko vprašanj: čigavi so zakopani POPsi, kdo je krivec (Pinus je imel takrat vsa potrebna soglasja in dovoljenja) in kdo oziroma kako bo saniral nastale razmere?

Sodeč po določilih stockholmske konvencije so za sistemsko spremljanje odgovorni ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje in urad za kemikalije. Ampak sanacija Kozoderčeve jame je bila v devetdesetih letih redno med prednostnimi programi ministrstva za okolje in prostor. So torej odgovorni v tem ministrstvu oziroma takratni minister za okolje opustili ukrepanje po uradni dolžnosti in s tem povzročili tveganje splošne nevarnosti za zdravje in okolje?

Stockholmska konvencija o POPsih v 6. členu predpisuje, da se POPsi odstranijo tako, "da se vsebnost obstojnih organskih onesnaževal uniči ali ireverzibilno transformira tako, da ne izražajo lastnosti obstojnih organskih onesnaževal". V 7. členu pa jasno določa, da mora vsaka država podpisnica v dveh letih predložiti izvedbeni načrt sanacij in da mora v skladu z 10. členom zagotoviti javnosti vse razpoložljive podatke o POPsih ter omogočiti polno sodelovanje javnosti pri obravnavi tega vprašanja. V tem trenutku je najpomembnejše, da mora slovenska javnost imeti dostop do vseh podatkov o POPsih, kjerkoli so ti pač zakopani ali odvrženi, pozabljeni ali uporabljani, tudi o teh, ki so zakopani v gramoznicah na Dravskem polju. Veliko je starih kemičnih grehov, ki leže zakopani širom po Sloveniji, in vse manj je živih prič, ki še vedo za skrivne lokacije, zato bi bilo modro, da se država odloči za splošno amnestijo za vse "grešnike", in ne le to, da celo razpiše denarno nagrado za vse informacije, ki bodo pripeljale do pravočasnega odkritja in uničenja teh izjemno nevarnih snovi.

 

Jana 03. maj 2010

V sredini osemdesetih let so v naselju Brunšvik na južnem delu Dravskega polja razkrili izjemno močno onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi (POP), ki so bili takrat že prepovedani, in tudi s takrat uporabljanimi pesticidi. Najnevarnejše strupene kemikalije (POP – Persistent Organic Pollutants) se v okolju zelo počasi ali pa se sploh ne razgrajujejo, se kopičijo v živih organizmih in človeku, motijo delovanje žlez z notranjim izločanjem, so genotoksične in mutagene, povzročajo raka, imajo škodljiv vpliv na razmnoževalni potencial in povzročajo razvojne anomalije novorojenih otrok. Nadaljnje meritve so pokazale, da je kontaminiran celotni južni del Dravskega polja.

Katastrofa na Dravskem polju
Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo s cisternami. Preiskava UNZ je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere so odmetavali vse mogoče strupe, od prepovedanih pesticidov (DDT, endrin, dieldrin), uporabljanih (alaklor, atrazin, simazin) do takih, ki jim je potekel rok, in tudi odpadke, nastale pri njihovi proizvodnji in transportu. Identificiranih je bilo 17 takih gramoznic. Jedro ekološke katastrofe je bila Kozoderčeva jama, v kateri je bilo po oceni mariborskega Inštituta za varovanje okolja (izdelani leta 1989) 50.000 ton kontaminirane zemljine. Vsebnost strupov je bila tako visoka, da je ni bilo dovoljeno deponirati na odlagališče za nevarne odpadke. Vlada RS je zato sprejela Zakon o sanaciji Dravskega polja. 
Zanimiv je povzetek takratnih medijskih poročil (vir: Večer, Maribor):
- 28. 7. 1989: voda je še vedno čezmerno onesnažena, najbolj črpališče Skorba; iz Kozoderčeve jame je treba odstraniti vse odpadke, sanacija se začne takoj; sanacija gramoznice pri Križu se nadaljuje; občinski štab CZ Ptuj razvaža pitno vodo s 15 cisternami.
- 3. 8. 1989: v podjetju Pinus Rače zanikajo očitke, da bi bili oni krivi za tokratno katastrofo,
direktor Pinusa trdi, da je pesticidov v Kozoderčevi jami le za vzorec; vlada RS govori o spremembi normativov, kar naj bi bil eden od ukrepov za sanacijo ekološke katastrofe
(SFRJ je imela takrat normativ 0,1 mikrograma pesticidov/l, kar je danes EU normativ).
- 30. 8. 1989: za sanacijo Dravskega polja ni denarja, le začasna rešitev zgolj Kozoderčeve jame bi stala 7,7 milijarde din; ljudje govore »pesticidi so nenavadno hitro izginili«; Dravsko polje je enako ogroženo, kot je bilo pred katastrofo.
- 14. 9. 1989: od Brunšvika do Kungote je v podtalnici orjaški oblak pesticidov; za
Kozoderčevo jamo bo čez mesec dni jasno, ali bo izvedena rešitev trajna ali začasna.
- 30. 12. 1989: izjava Vlade RS: »Takoj je treba začeti sanacijo Kozoderčeve jame«;
vlada pripravlja spremembo zakonodaje, s katero bo dopustno koncentracijo dvignila z 0,1 na 2,0 mikrograma na liter, torej za 20-krat .
- 31. 5. 1991: Kozoderčeva jama ni največje zlo, ampak neurejena kanalizacija; najprej je treba zgraditi kanalizacijo in čistilne naprave, šele po tej preventivni dejavnosti se bo začela sanacija Kozoderčeve jame.
-  17. 3. 1993: Končana sanacija divjih odlagališč na Dravskem polju; ostali sta še gramoznica pri Marjeti in Kozoderčeva jama.

»Uradno pozabljene« ekokatastrofe
V zgodnjih 90. letih se sanacija gramoznih jam še pojavlja v programih MOP kot prioriteta, dokler ne izgine. Nepovratno in dokončno! Toda če izgine iz državnih dokumentov, to še ne pomeni, da izginejo tudi strupi. Država je torej od odkritja ekološke katastrofe, ki izvira iz gramoznic na Dravskem polju, naredila vse, da problem reši tako, da nanj »uradno pozabi«. Poglejmo si »ukrepe« države:
1. S spremembo zakonodaje je za dvajsetkrat (z 0,1 na 2,0) dvignila dopustno koncentracijo pesticidov v pitni vodi in strupi so čudežno izginili. To je dokaz o obstoju »pravne države« in dokaz o (zlo)rabi prava za »sanacijo« okoljske katastrofe.
2. Problem gramoznic, polnih zakopanih strupov, je izginil iz uradnih planov, programov in državnih dokumentov. Od evidentiranih 17 gramoznic z nevarnimi odpadki so do današnjih dni sanirali zgolj štiri.
3. Ustavile so se vse raziskave in tehnološke rešitve za sanacijo teh 13 ekoloških bomb.

Kaj pa v gramoznicah zakopani strupi?
Toda problem strupov, zakopanih v gramoznicah, še vedno ni rešen – pridobiva čedalje večjo težo in je čedalje večja grožnja za podtalnico Dravskega polja, za zdravje ljudi in ekosistem.
Sedemnajstega aprila 2004 je v Sloveniji začela veljati Stockholmska konvencija o obstojnih organskih polutantih (POPs – Persistant Organic Chemicals), prva pravno zavezujoča mednarodna pogodba za nadzor 12 obstojnih strupenih kemikalij. Med ta ducat umazanih (dirty dozen) spadajo osem pesticidov (aldrin, klordan, DDT, dieldrin, endrin, heptaklor, mirex in toksafen), dve industrijski kemikaliji (heksaklorbenzen in PCB-ji) in dva stranska produkta (dioksini, furani). Sodeč po določilih Stockholmske konvencije so za sistemsko spremljanje odgovorni ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za okolje in Urad za kemikalije, ki so opustili ukrepanje po uradni dolžnosti in s tem povzročili tveganje splošne nevarnosti za zdravje in okolje. Stockholmska konvencija o POP v svojem 6. členu predpisuje, da se POP odstranijo tako, (cit.): »da se vsebnost obstojnih organskih onesnaževal uniči ali ireverzibilno transformira tako, da ne izražajo lastnosti obstojnih organskih onesnaževal.« Nadalje pa v 7. členu jasno določa, da mora vsaka država podpisnica v dveh letih predložiti svoj izvedbeni načrt za njeno izvajanje, in še, da mora v skladu z 10. členom zagotoviti javnosti vse razpoložljive informacije o POP in omogočiti polno sodelovanje javnosti pri obravnavi tega problema. Torej, slovenska javnost mora imeti dostop do vseh informacij o POP, kjerkoli že so ti zakopani, odvrženi ali namerno pozabljeni.  
Mnogo je starih kemičnih grehov, ki leže zakopani po Sloveniji. Mednje spadajo sodi strupov, zabetonirani v opuščeni rudnik Benica blizu Lendave; več ton DDT, ki je zakopan
blizu »ruskega« pokopališča vojnih ujetnikov iz 1. sv. vojne v Kidričevem, razpadajoči »začasni« betonski sarkofag blizu Semiča z nekaj deset tonami PCB; odlagališče TGA, v katerem so policiklični aromatski ogljikovodiki, in nekaj črnih državnih deponij strupov v mrtvicah Mure blizu Radgone.


Vedno manj je živih prič, ki še vedo za skrivne lokacije, zato bi bilo modro, da država sprejme splošno amnestijo za vse »grešnike« in ne samo to, da celo razpiše denarno nagrado za vse informacije, ki bodo pripeljale do pravočasnega odkritja in uničenja teh izjemno nevarnih snovi. Cena zdravja je previsoka in trpljenje ljudi, ki bi oboleli zaradi kontaminacije s POP, je preveliko, da ne bi upravičili takega proračunskega stroška. Denarja za izvajanje Stockholmske konvencije je v Bruslju dovolj. Toda v igri je precej več kot zgolj denar! Postavlja se resno vprašanje kazenske odgovornosti vlade, ki z opustitvijo in prikrivanjem tega problema povzroča splošno nevarnost in ogroža zdravje prebivalstva. Če se politiki nenehno hvalijo, da so nas pripeljali v EU, jim zagotavljamo, da bomo zaradi POP pripeljali EU k nam, in to naravnost na Dravsko polje. MNZ, ki hrani arhiv s podatki o lokacijah vseh 17 zastrupljenih gramoznic, nam je zagotovilo, da nam bo v imenu javnega zdravja vročilo vse podatke.

 

Piše: Anton Komat

 

BISER NAŠEGA KRAJA – KRAJINSKI PARK RAČKI RIBNIKI - POŽEG

 

Krajinski park Rački ribniki - Požeg leži na obrobju Dravskega polja in meri 484 ha.  Spada med ene večjih nižinskih parkov v Sloveniji. Njegovi gozdovi merijo 343 ha, stoječe vode 76 ha, ostalo pa predstavljajo močvirni travniki.

Območje je zavarovano od leta 1992 (Medobčinski uradni vestnik št. 17/1992) zaradi izjemne naravne dediščine, ki jo predstavljajo najrazličnejša mokrišča s številnimi redkimi in ogroženimi živalskimi ter rastlinskimi vrstami. Rački ribniki ter večina parka pa sodi tudi v območje NATURA 2000, kar pomeni, da gre za posebej varovana območja na ravni Evropske unije.

 

 

 

 

 

 

Park je tudi pomembno ornitološko območje,  tukaj je bilo opaženih že preko 210 vrst ptic, od tega jih tretjina tukaj tudi gnezdi. Velike vodne površine so tudi pomemben življenjski prostor za kačje pastirje (na območju parka je bilo opaženih že 50 vrst) ter  dvoživke (opaženih 12 vrst). Vodni svet Krajinskega parka sestavljajo 4 glavne skupine ribnikov oziroma večjih vodnih površin. To so:

1.) Rački ribniki (Veliki, Mali in Gajič)

  • Veliki ribnik je največji med Račkimi ribniki in meri 20 ha. Najbolj stalna vodna rastlina je rogoz, ki ga je največ v severnem delu ribnika. Občasno pa se na vodni površini razbohoti ščitolistna močvirka (Nymphoides peltata), poznana tudi kot ''rumeni lokvanj'' ter spada med redke in ogrožene rastline. Hkrati predstavlja ta ribnik bivališče najštevilčnejšim živalim v parku, to so ptice. Najpogostejše gnezdilke so:

-          mali ponirek (Tachybaptus ruficollis)

-          čopasti ponirek (Podiceps cristatus)

-          mlakarica (Anas platyrhynchos)

-          čopasta črnica (Aythya fuligula)

-          črna liska (Fulica atra)

-          zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus)

V času spomladanske in jesenske selitve ptic pa se tam ustavijo  tudi jate kormoranov, rac, gosi, čapelj, pobrežnikov, galebov in čiger. V selitvenem času so pogoste tudi ujede:

-          rjavi lunj (Circus aeruginosus)

-          ribji orel (Pandion haliaetus)

 

 

 

Veliki ribnik

 

  • Mali ribnik (4,5 ha) loči od Velikega ribnika le nasip. Obrežne vegetacije v njem skorajda ni, zato pa je toliko več plavajoče. Tu raste vodni orešek (Trapa natans), ob robovih pa vodna leča (Lemna sp).

 

 

Mali ribnik

 

 

  • Gajič (8,5 ha) je najmlajši med tamkajšnjimi ribniki in ima za razliko od ostalih dveh ribnikov malo vegetacije.

 

 

 

Gajič

 

 

 

 

 

 

2.) Turnovi ribniki

Turnovi ribniki se nahajajo sredi gozda, južno od Račkih ribnikov. V tem delu Slovenije so to najstarejši ribniki, povsem verjetno je, da so obstajali že v 16. stoletju, saj že njihovo ime nakazuje (der Turm – stolp), da so bili verjetno v lasti plemičev račkega gradu.

  • Turntajht (2,6 ha)  je največji med Turnovimi ribniki, sledi mu Špic (1,7 ha) in Srednji

ribnik (0,95 ha).

 

 

Turnovi ribniki

 

3.) Ribniki v Grajevniku

Ribniki v Grajevniku so štirje in se nahajajo v bližini akumulacije Požeg. Skupaj merijo dobre 3 ha. Vodne vegetacije je malo, vendar lahko samo tam opazimo blatnik (Nuphar luteum).  Blatnik spada v vrsto vodnih lilij z rumenim cvetom.  Rastlina vsako leto odmre in naslednjo pomlad ponovno požene iz svojih korenin.

 

Ribniki v Grajevniku

 

4.) Akumulacija Požeg

Akumulacija Požeg je največja vodna površina v parku in je imenovana  po najbližji vasici Požeg. Zgradili so jo v zgodnjih 60. letih 20. stoletja kot vodni zadrževalnik. Osnovna ojezeritev akumulacije meri 35 ha, maksimalna površina akumulacije pa 74 ha. Akumulacija je z južne in vzhodne strani obdana z visokim nasipom, na ostalih straneh pa se voda razliva v gozd.

 

 

Akumulacija Požeg

Poleg že zgoraj omenjenih ptic, kačjih pastirjev in dvoživk nas lahko v Krajinskem parku presenetijo tudi ostale živali: srna, beloprsi jež, poljski zajec, veverica, mala podlasica, belouška...  Zato vljudno vabljeni v biser našega kraja, v Krajinski park, z željo, da nam ga uspe ohraniti tudi za naše zanamce.

 

 

Botanični vrt – Tal 2000

V neposredni bližini parka se nahaja tudi botanični vrt, v katerem je mogoče videti številne rastline, tudi redke in ogrožene vrste, ki jih v naravi lahko opazimo le izjemoma. Prav tako si je možno ogledati tudi zbirko strupenih in zdravilnih rastlin ter zbirko mineralov in kamnin.

 

 

 

 

 

 

Botanični vrt

 

 

 

 

Več informacij o Krajinskem parku lahko pridobite v vodniku, ki ga je izdalo DPPVN - Društvo za proučevanje ptic in varstvo narave, avtor Milan Vogrin.  (Vodnik po poteh "Oaza miru in življenja - KRAJINSKI PARK RAČKI RIBNIKI - POŽEG").

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po virih povzela in priredila: Mateja Pigner Perko

 

Viri:

-          Oaza miru in življenja – Krajinski park Rački ribniki – Požeg – Vodnik po poteh, avtor Milan Vogrin

-          Botanični vrt – Tal 2000 – avtor Roman Hergan

-          Osnovna šola Rače (fotografije)

-          Google (fotografije)

 

 

Članek je bil objavljen na http://www.ednevnik.si/entry.php?w=knjige&e_id=135289

 

Skoraj vsaki dan se s kolesom peljem skozi krajinski park Rački ribniki, saj me vedno znova prevzame njegova lepota. Park predstavlja življenjski prostor redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim  vrstam. V parku je preko 210 vrst ptic, 50 vrst kačjih pastirjev ter 12 vrst dvoživk.  Krik galeba, lepota laboda, negibnost  čaplje, oglašanje zelene rege, pljusk ribe, pisani kačji pastirji, rumeno obarvan ribnik s ščitolistno močvirko. Vse to me spremlja med kolesarjenjem skozi park. In seveda tišina, ki ti jo lahko da samo neokrnjena narava, tišina, ki jo tu in tam prekinejo zvoki, ki jih ustvarjajo prebivalci krajinskega parka.


Na svoji poti okoli ribnikov pa me vedno znova zbode v oči star, zapuščen kombi,  cisterna s traktorjem in  razpadajoča lesena koča. Krajinski park je res lep, saj ga obiskujejo ljudje iz bližnje in daljnje okolice, zato je res škoda, da ta ropotija kazi njegov videz.

 
Več člankov...
Krajinski park Rače
EKO iniciativa Rače

Anketa
Ali podpirate iniciativo za čistejše Rače
 
Menite, da je Pinus nevaren in moteč dejavnik v Račah
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.