Get Adobe Flash player
  • 182526.jpg
  • gajic.jpg
  • ribniki4.jpg
  • turnov.jpg
Postanite podpornik iniciative



Zadnji dodani komentarji


BISER NAŠEGA KRAJA – KRAJINSKI PARK RAČKI RIBNIKI - POŽEG ... Beri več

človeška neodgovornost do narave ... Beri več

Pinus,varnost naših otrok ogroža interes kapitala!!! ... Beri več

Ko smo mladi zdravje prodajamo, da bi ga lahko na stara leta kupili. ... Beri več

Prijavite divje odlagališče v občini Rače -Fram ... Beri več

Jana 03. maj 2010

V sredini osemdesetih let so v naselju Brunšvik na južnem delu Dravskega polja razkrili izjemno močno onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi (POP), ki so bili takrat že prepovedani, in tudi s takrat uporabljanimi pesticidi. Najnevarnejše strupene kemikalije (POP – Persistent Organic Pollutants) se v okolju zelo počasi ali pa se sploh ne razgrajujejo, se kopičijo v živih organizmih in človeku, motijo delovanje žlez z notranjim izločanjem, so genotoksične in mutagene, povzročajo raka, imajo škodljiv vpliv na razmnoževalni potencial in povzročajo razvojne anomalije novorojenih otrok. Nadaljnje meritve so pokazale, da je kontaminiran celotni južni del Dravskega polja.

Katastrofa na Dravskem polju
Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo s cisternami. Preiskava UNZ je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere so odmetavali vse mogoče strupe, od prepovedanih pesticidov (DDT, endrin, dieldrin), uporabljanih (alaklor, atrazin, simazin) do takih, ki jim je potekel rok, in tudi odpadke, nastale pri njihovi proizvodnji in transportu. Identificiranih je bilo 17 takih gramoznic. Jedro ekološke katastrofe je bila Kozoderčeva jama, v kateri je bilo po oceni mariborskega Inštituta za varovanje okolja (izdelani leta 1989) 50.000 ton kontaminirane zemljine. Vsebnost strupov je bila tako visoka, da je ni bilo dovoljeno deponirati na odlagališče za nevarne odpadke. Vlada RS je zato sprejela Zakon o sanaciji Dravskega polja. 
Zanimiv je povzetek takratnih medijskih poročil (vir: Večer, Maribor):
- 28. 7. 1989: voda je še vedno čezmerno onesnažena, najbolj črpališče Skorba; iz Kozoderčeve jame je treba odstraniti vse odpadke, sanacija se začne takoj; sanacija gramoznice pri Križu se nadaljuje; občinski štab CZ Ptuj razvaža pitno vodo s 15 cisternami.
- 3. 8. 1989: v podjetju Pinus Rače zanikajo očitke, da bi bili oni krivi za tokratno katastrofo,
direktor Pinusa trdi, da je pesticidov v Kozoderčevi jami le za vzorec; vlada RS govori o spremembi normativov, kar naj bi bil eden od ukrepov za sanacijo ekološke katastrofe
(SFRJ je imela takrat normativ 0,1 mikrograma pesticidov/l, kar je danes EU normativ).
- 30. 8. 1989: za sanacijo Dravskega polja ni denarja, le začasna rešitev zgolj Kozoderčeve jame bi stala 7,7 milijarde din; ljudje govore »pesticidi so nenavadno hitro izginili«; Dravsko polje je enako ogroženo, kot je bilo pred katastrofo.
- 14. 9. 1989: od Brunšvika do Kungote je v podtalnici orjaški oblak pesticidov; za
Kozoderčevo jamo bo čez mesec dni jasno, ali bo izvedena rešitev trajna ali začasna.
- 30. 12. 1989: izjava Vlade RS: »Takoj je treba začeti sanacijo Kozoderčeve jame«;
vlada pripravlja spremembo zakonodaje, s katero bo dopustno koncentracijo dvignila z 0,1 na 2,0 mikrograma na liter, torej za 20-krat .
- 31. 5. 1991: Kozoderčeva jama ni največje zlo, ampak neurejena kanalizacija; najprej je treba zgraditi kanalizacijo in čistilne naprave, šele po tej preventivni dejavnosti se bo začela sanacija Kozoderčeve jame.
-  17. 3. 1993: Končana sanacija divjih odlagališč na Dravskem polju; ostali sta še gramoznica pri Marjeti in Kozoderčeva jama.

»Uradno pozabljene« ekokatastrofe
V zgodnjih 90. letih se sanacija gramoznih jam še pojavlja v programih MOP kot prioriteta, dokler ne izgine. Nepovratno in dokončno! Toda če izgine iz državnih dokumentov, to še ne pomeni, da izginejo tudi strupi. Država je torej od odkritja ekološke katastrofe, ki izvira iz gramoznic na Dravskem polju, naredila vse, da problem reši tako, da nanj »uradno pozabi«. Poglejmo si »ukrepe« države:
1. S spremembo zakonodaje je za dvajsetkrat (z 0,1 na 2,0) dvignila dopustno koncentracijo pesticidov v pitni vodi in strupi so čudežno izginili. To je dokaz o obstoju »pravne države« in dokaz o (zlo)rabi prava za »sanacijo« okoljske katastrofe.
2. Problem gramoznic, polnih zakopanih strupov, je izginil iz uradnih planov, programov in državnih dokumentov. Od evidentiranih 17 gramoznic z nevarnimi odpadki so do današnjih dni sanirali zgolj štiri.
3. Ustavile so se vse raziskave in tehnološke rešitve za sanacijo teh 13 ekoloških bomb.

Kaj pa v gramoznicah zakopani strupi?
Toda problem strupov, zakopanih v gramoznicah, še vedno ni rešen – pridobiva čedalje večjo težo in je čedalje večja grožnja za podtalnico Dravskega polja, za zdravje ljudi in ekosistem.
Sedemnajstega aprila 2004 je v Sloveniji začela veljati Stockholmska konvencija o obstojnih organskih polutantih (POPs – Persistant Organic Chemicals), prva pravno zavezujoča mednarodna pogodba za nadzor 12 obstojnih strupenih kemikalij. Med ta ducat umazanih (dirty dozen) spadajo osem pesticidov (aldrin, klordan, DDT, dieldrin, endrin, heptaklor, mirex in toksafen), dve industrijski kemikaliji (heksaklorbenzen in PCB-ji) in dva stranska produkta (dioksini, furani). Sodeč po določilih Stockholmske konvencije so za sistemsko spremljanje odgovorni ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za okolje in Urad za kemikalije, ki so opustili ukrepanje po uradni dolžnosti in s tem povzročili tveganje splošne nevarnosti za zdravje in okolje. Stockholmska konvencija o POP v svojem 6. členu predpisuje, da se POP odstranijo tako, (cit.): »da se vsebnost obstojnih organskih onesnaževal uniči ali ireverzibilno transformira tako, da ne izražajo lastnosti obstojnih organskih onesnaževal.« Nadalje pa v 7. členu jasno določa, da mora vsaka država podpisnica v dveh letih predložiti svoj izvedbeni načrt za njeno izvajanje, in še, da mora v skladu z 10. členom zagotoviti javnosti vse razpoložljive informacije o POP in omogočiti polno sodelovanje javnosti pri obravnavi tega problema. Torej, slovenska javnost mora imeti dostop do vseh informacij o POP, kjerkoli že so ti zakopani, odvrženi ali namerno pozabljeni.  
Mnogo je starih kemičnih grehov, ki leže zakopani po Sloveniji. Mednje spadajo sodi strupov, zabetonirani v opuščeni rudnik Benica blizu Lendave; več ton DDT, ki je zakopan
blizu »ruskega« pokopališča vojnih ujetnikov iz 1. sv. vojne v Kidričevem, razpadajoči »začasni« betonski sarkofag blizu Semiča z nekaj deset tonami PCB; odlagališče TGA, v katerem so policiklični aromatski ogljikovodiki, in nekaj črnih državnih deponij strupov v mrtvicah Mure blizu Radgone.


Vedno manj je živih prič, ki še vedo za skrivne lokacije, zato bi bilo modro, da država sprejme splošno amnestijo za vse »grešnike« in ne samo to, da celo razpiše denarno nagrado za vse informacije, ki bodo pripeljale do pravočasnega odkritja in uničenja teh izjemno nevarnih snovi. Cena zdravja je previsoka in trpljenje ljudi, ki bi oboleli zaradi kontaminacije s POP, je preveliko, da ne bi upravičili takega proračunskega stroška. Denarja za izvajanje Stockholmske konvencije je v Bruslju dovolj. Toda v igri je precej več kot zgolj denar! Postavlja se resno vprašanje kazenske odgovornosti vlade, ki z opustitvijo in prikrivanjem tega problema povzroča splošno nevarnost in ogroža zdravje prebivalstva. Če se politiki nenehno hvalijo, da so nas pripeljali v EU, jim zagotavljamo, da bomo zaradi POP pripeljali EU k nam, in to naravnost na Dravsko polje. MNZ, ki hrani arhiv s podatki o lokacijah vseh 17 zastrupljenih gramoznic, nam je zagotovilo, da nam bo v imenu javnega zdravja vročilo vse podatke.

 

Piše: Anton Komat

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

Krajinski park Rače
EKO iniciativa Rače

Anketa
Ali podpirate iniciativo za čistejše Rače
 
Menite, da je Pinus nevaren in moteč dejavnik v Račah
 

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke Podrobne informacije..

Sprejemam piškotke.